06.08.2007 Rally Dresden - Wroclaw
Miran Reberc je nastopil na vztrajnostni enduro dirki Dresden - Wroclaw in svojo izkušnjo, katero je med motociklisti končal na 17. mestu, tudi temeljito opisal. Tu je njegova zgodba.

Kje začeti oziroma kako opisati moje sodelovanje na reliju Dresden –Wroclav? Verjetno bo treba začeti čisto na začetku vendar ne pri krompirju, tega bom prihranil za konec. Že dolgo sledim moto sceno in se naslajam ob odličnih rezultatih naših športnikov bodisi na asfaltu bodisi na terenu. Ful dobri so toti naši pubeci in dekline. Še posebej mi je pri srcu slogan« Kdor hoče, ta zmore« Mirana Stanovnika, ki je hkrati moj vzornik.
Motokros so bile moje otroške sanje, ki so se spremenile le toliko, da sem v 42 letu kot popoln začetnik pričel tekmovati v prvi sezoni državnega prvenstvu v Hard enduru.
Ocenil sem, da v četrtem tekmovalnem letu že nekaj vem oziroma imam že nekaj prepotrebnih izkušenj, da bi se lahko preizkusil na večdnevni dirki.
»V želji je moč » je moj moto in tako sem se odločil sodelovati na pravem večdnevnem reliju. Na spletu sem našel kar nekaj podatkov in možnosti prijave na različne relije. Notranji nemir pa so do vrelišča dvigovale galerije slik. Da se ti sline pocedijo. Dve leti sem tako pregledoval spletne strani in sanjaril.
No moram zapisati, da TV ni dostopen v času trajanja relija Pariz -Dakar, ko so po Evrosportu reportaže.
Doma sem previdno omenjal reli ta pa ta, pa puščava, pa pesek. Pa je žena rekla, da sem en velik froc. No končno sem potegnil črto pod izbiro in se odločil za 13. Reli Dresden – Wroclav. Izbiri je botrovalo dejstvo, da je moč z družinskim avtomobilom ,prikolico in šotorom izpeljati vso logistiko, če se moderno izrazim. Družinski sestanek je prinesel olajšanje saj je žena pristala, da jo vsi skupaj mahnemo na to dirko. Ha samo 5 nas je. Še to na reliju nismo bili sami , srečali smo Mareta - Žabarja starega off-roadarja , ki je bil svetovalec v servisni ekipi Bolgarov.
Ker se je dogovor dogodil na sam večer pred iztekom prijavnega roka se je začela dirka po vasi kje in kdo ima delujoči fax. Očitno se je našel!
Začele so se mrzlične priprave na reli tako po organizacijski plati ( beri ) kako zagotoviti manjkajoča sredstva . Moram priznati, da sem pri iskanju sponzorjev in donatorjev imel velikoooo…. srečo in sem projekt pokril nekaj čez polovico. Hvala vsem!
Dan ima samo 24 ur, jaz pa moram zraven službe sam poskrbeti še za tisoč in eno stvar. Ja kdaj bom pa treniral ? Nič treba bo pač eno uro prej vstati. Izmenično tek in kolesarjenje v prebujajočem se jutru sta nekaj najlepšega. Vzhajajoče sonce,mir, čisti zrak in petje Škrjančkov me ženeta naprej in ko je težko se opomnim na moj moto: V želji je moč. Še na službeni strokovni ekskurziji sem vsako jutro tekel in na avtobusu pridno stiskal gumico.
Priprave se počasi zaključujejo in bliža se čas odhoda, ki pa je vse prej kot spokojen. Psihoza dosega vrelišče ker se je v zadevo vmešal MRFI z svojim rekom« Če je možno, da bo šlo kaj narobe bo tudi šlo. Čas odhoda se prestavi iz četrtkovega večera na petkov dopoldan. In ko končno krenemo proti Drezdenu še motor ni povsem pripravljen . Vožnja je kar prijetna a me zdeluje utrujenost saj sem ponoči spal samo tri ure. Mateja me pomiri z izjavo« da sama nebi tako hitro vlekla prikolice«. Z vsakim kilometrom bližje Dresdenu raste razpoloženje, ki pa ga kvari spoznanje, da bomo zamujali na tehnični pregled vsaj za 10 minut. Prehitimo nekaj vozil za katera je očitno, da gredo na isto mest kot mi. To nas tolaži. Kamp najdemo sorazmerno hitro zamudimo tistih 10 minut in tehnični bo mogoč zjutraj on 7 uri. Hvala bogu, da nismo zastonj tratili časa in živcev. Totalno utrujenost stopnjujeta še dež in veter. Med množico tovornjakov, terencev, motorjev in spremljevalnih ekip najdemo svoj prostor pod soncem in začnemo postavljat šotor. Prvo opravilo je bilo razpetje ponjave med prikolico in avto, da smo dobili zasilno streho za nadaljnjo formiranje našega bivališča. Večer si začinimo z tem, da si zaklenemo in zapremo avto z ključem v ključavnici. Sledi spoznavni večer z sosedi, ki so nam odprli avto z varilno žico. Ponudim jim pivo pa so rekli, da brez mene ne.

PROLOG- prva uvodna etapa v dirko se začne s posamičnimi štarti in z vožnjo do Avgustovega mostu v centru Dresdna, kjer je štart ob 11 uri. Takoj po izhodu iz kampa malo potegnem in na semaforjih polovim nekaj motoristov in se z njimi odpeljem proti mestu in hkrati proučujem rooadbook in se privajam na novo tehniko. Zadeva mi je postajala čedalje bolj všeč, ko sem opazil, da moj tripmaster malo drugače meri razdalje kot so na potni knjigi. Zvečer sem malo poštudiral navodila o uporabi, da sem si razjasnil možnost korekcij, ki pa kasneje na terenu niso ravno bile izvedljive ker se je vse skupaj odvijalo zelo hitro.
Ko se pripeljemo v bližino Avgustovega mostu, so nas takoj usmerili na štartni podij, kjer je za štartno zastavico stala Juta Kleinschmidt, zmagovalka relija Pariz - Dakar. Tako velika čast za nas tekmovalce.
Pot nas je vodila mimo Zlatega jezdeca in gradu Radeburg v industrijsko cono na umetno pripravljeno progo za uvodno dirko imenovano Prolog. Prevoziti je bilo potrebno tri kroge v skupni dolžini cca. 6 km. Za začimbo so na določene dele proge postavili gasilce, ki so progo pridno zalivali. Tako jim je uspelo narediti nekaj blatnih kotanj in umetno jezerce na splošno veselje gledalcev. Štartali smo v skupinah po 5. Bilo je tudi dovolj časa za ogled proge, kar sem izkoristil in si poskusil zapomniti čim več podrobnosti. Naredil sem si več scenarijev prehoda težjih pasaž. To nalogo sem opravil z odliko, saj sem postavil 16. čas prologa med 84 motorist. Bi lahko rekli, da se mi je prikazala Marija.
Polni vtisov po prvem dnevu smo povečerjali in legli k počitku. Rahel spanec pa je prekinil pravi pravcati ognjemet, ki je kar trajal in trajal.

1.ETAPA
Zjutraj smo na hitro pospravili šotor, naložili motor na prikolico in s odpeljali v 100 km oddaljeni Zgorzelec na Poljskem. Tukaj se je končalo prevažanje motorja s prikolico. Se pravi, da sva od tu naprej skupaj rinila skozi etape in transferje do etap.
Štart je bil ob 11uri na parkirišču trgovskega centra Carrefour. Sledil je transfer do proge za avtokross, kjer smo prevozili 4 kroge v skupni dolžini cca. 25 km. Štartali smo v parih na eno minuto. Ves nervozen sem silovito potegnil in povedel, vendar hitro izgubil vodstvo. Nervoza se je stopnjevala in posledično število napak, pa še motor ni vžigal, kot bi moral. Sama proga na cross delu ni bila tako zahtevna, vrag pa nam je pokazal roge na delih, ki so bili speljani po terenu, tudi močvirje smo morali prečkati. V prvem krogu sem skoraj zaključil reli. Pri spustu po cross delu je na prelomnici pod mano zazijal luknja v katero bi brez težav parkiral motor.Če bi zavrl bi šel notri na glavo, tako pa sem privil plin in nekako na pol preskočil krater ter še nato do sredine naslednjega vzpona opletal z motorjem levo in desno dokler se vse skupaj ni ustavilo. Na srečo brez padca in poškodb motorja. Nadaljeval sem malo bolj umirjeno in nekako pripeljal zadevo do konca. Zavedal sem se, da ta čas ni primerljiv s časom prologa in da bom padel po lestvici navzdol. Ugotovil sem, da tudi transfer ni nedolžna zadeva , saj sem se izgubil, ker sem si narobe razlagal oznako na papirju. V napačno smer sem se odpeljal kar 20 km a sem še pravočasno ujel svoj prvi štart skozi Poljske gozdove. Na transferju proti cilju se mi je strgal papirnati trak poti in sem lepo vozil za drugim motoristom, ki je etapo končal prej kakor jaz. Za oddajo kartončka sva imela eno uro časa. Na vhodu v kamp je bil možakar, ki je nekaj dirigiral in usmerjal promet. Ustavil sem ob njem in mu začel pod nos tiščati kartonček ta pa me je samo čudno gledal, kaj sploh hočem od njega. To so videli drugi tekmovalci in so mi dopovedali, da je cilj v mestnem parku. O groza, čas se je iztekel. Pohodil sem plin v smeri centra Zgorzeleca in jokal ob rdečih semaforjih, kar zapazim dva tekmovalca, ki prideta iz leve strani in zavijeta proti kampu. Zavijem v to ulico in na koncu ugledam drevesa in ciljno zastavo. Predam karton z zamudo in pokasiram 15 kazenskih minut in srečko na loteriji, da mi niso težili, ker sem v cilj prišel iz napačne strani. Vse skupaj je bil hladen tuš na tako sanjski začetek na prologu.
Padel sem iz 16. na prologu na 56. mesto.

2.ETAPA
Tako kot za prvo etapo bi bilo potrebno natančno prebrati navodila za drugo etapo. Zjutraj me Mateja priganja na štart, jaz pa trmasto vztrajam na tem, da imam dovolj časa in da je štart zunaj kampa na cesti. No, pa se le odpeljem. Z grozo ugotovim, da se je do štarta potrebno peljati cca. 45 minut po cestah v javnem prometu. Pohodim gas, kar sicer ni lepo povedati in na start pridem pravočasno, saj sem štartal iz ozadja, glede na rezultat iz prejšnjega dne. V terenski del etape dolg cca. 140 km se podam smelo in prav uživam v vožnji po pesku. Hitro napredujem, prehitim nekaj tekmovalcev, pa zaštrikam navigacijo, se spet ujamem in v divjem ritmu vozim proti cilju. Pa priletim do reke, za katero piše, da ni globoka. V stoječem položaju zapeljem v vodo, desno od drugega tekmovalca in namesto preko vode na sredini potonem. Oranža ugasne, jaz pa s silo mišic spravim kup železja in plastike na drugo stran reke. Seveda sem se konkretno zmočil do do do no, do jajc. Pa še nežen dež je začel hladiti od zgoraj. Poskusim vžgati pa se sliši samo ckckck. Pogledam nožni zaganjač, po domače kurbl in poskusim, a se ne premakne niti za milimeter. Bilo mi je jasno, da je oranža neprostovoljno tauhala in popila znatno količino vode, ki ji seveda ne paše, kakor tudi meni ne. Moje motoroznanstvo ni bleščeče in ves obupan sem mislil, da se je na tej točki končal moj nastop na reliju. Fantu, ki je prišel do mene razložim, da je moj motor zastal in da je pokvarjen. Potolažil me je, da moram odviti svečko, iz cilindra izpihati vodo, priviti nazaj svečko in nadaljevati z dirko. Obujanje motorja k življenju je trajalo cca. 45 minu Etapo sem končal na 52. mestu, kar me je navdajalo z upanjem, da bo vsak dan malo

3.ETAPA
Spet smo štartali nekje 40 km izven kampa in nisem ponovil panike iz prejšnjega dne. Naučili smo se brati tudi drobni tisk v navodilih za etapo. Spet smo vozili po vojaškem poligonu, v glavnem po peščeni podlagi. Pridno nas je zalival dež, ki je padal lokalno tako, da so deli proge bili izdatno namočeni in blatni, drugi spet pa popolnoma suhi. Navigacijo je oteževalo dejstvo, da smo vozili delno na novo, delno pa že po prevoženih delih predhodnih etap. Ko sem tako gledal na potno knjigo in števec kilometrov, sem spregledal luknjo pred sabo. Prvo kolo motorja se je zabilo v nasprotno steno, jaz pa sem poletel čez bilanco daleč naprej. Ko sem se vstal, sem bil tako zmeden, da nisem, vedel s katere strani sem priletel in kje je moj motor. Šele čez par trenutkov sem opazil oranžo v luknji za sabo. Da pa se dan ne bi kar tako enostavno končal, mi je nekje 4-5 km pred ciljem zmanjkalo goriva. Poskušal sem motor potiskati po pesku, vendar sem odnehal, ker je bilo vse skupaj pretežko. V peščenem jarku sem več kot eno uro čakal na prve tekmovalce, ki sem jih poprosil za nekaj bencina.Tako sem končal etapo in na prvi črpalki napolnil rezervoar.Skupna dolžina etape je znašala 192 km. Uvrstil sem se na 23. mesto.

4.ETAPA (Kraljevska etapa, imenovana tudi Hannibalova)
Dolga je bila slabih 500 km, od tega po terenu dobrih 350. Naporna je bila tudi za spremljevalno ekipo, ki se je morala po stranskih cestah prebiti na sever v 450 km oddaljeni Recz. Štartali smo ob 7. uri zjutraj v dvojicah na prvi del terenske etape v dolžini preko 150 km. Nekje na polovici tega dela sem naredil navigacijsko napako, se izgubil in ponovil polovico kroga. Ostal sem skoraj brez goriva, ker sem 3 litre izgubil. Od vojakov sem izprosil mešanico, ki je zadostovala do kontrolne točke, kjer je čakala kantica z gorivom. V tem delu so me prvič dohiteli terenci. Ker sem bil izgubljen, sem se prilepil na tekmovalni avtomobil Bolgarov in ga spremljal skozi labirint že prevoženih poti. Za popestritev so nam organizatorji pripravili trikratno prečkanje rek in potokov, ki so jih malo zajezili, tako da so dvignili vodostaj vsaj na 1 meter globine. Motorje smo preko teh pasti porivali ali vlekli s pasovi (gurtnami). Na drugi strani pa je seveda sledilo odstranjevanje zračnega filtra in čiščenje vode iz prostora pred uplinjačem. Drugi terenski del sem praktično prevozil brez potne knjige, saj je terasa tekla po novem terenu in je bil dodobra zvožen od tekmovalcev pred mano. Teh 32 km sem na reliju najbolj užival. Motor in jaz sva bila kot eno in sva kar letela skozi poljske gozdove. Sledil je 4 urni transfer do zadnjega terenskega dela v dožini 190 km. Ker so podaljšali transfer za eno uro, sem štartal ob 18.48 na zadnji del. Zavedal sem se, da je potrebno do teme prevoziti čimveč poti. V hudem tempu sem vozil proti cilju. Več kot pol poti brez očal zaradi zmanjšane vidljivosti, pa še luč ni bila uporabna prej, kot v trdi temi. sem zagledal luč prihajajočega vozila in se takoj odločil, da bom v trdi temi pot do cilja nadaljeval z njim. Še bolje za njim. Da tudi na tej etapi ni šlo vse gladko, je bilo poskrbljeno 100 metrov od štarta tega zadnjega dela, ko je iz motorja odpadel sedež in ko sem hotel motor postaviti na stransko stojalo, se je odlomilo še to. Stojalo sem pospravil v nahrbtnik, sedež pa z lepilnim trakom prilepil na motor. Etapo sem končal ob 23.45. Vztrajnost je bila nagrajena s 24. mestom.

5.ETAPA
Sledil je počitek do enajste ure, ko je bil štart 5. etape, ki je bila bolj razgibavanje, saj je bila dolga le 65 km. Da ne bi šlo vse preveč gladko, mi je odpovedala naprava za premikanje papirnate potne knjige (roadbook). Prisiljen sem bil voziti za drugimi tekmovalci. Poskušal sem najti hitrejšega v skupini in se mu prilepiti na zadnje kolo. V prvem delu smo prečkali močvirje, v katerem sem zaril motor v vodno kotanjo, tako da je iz nje gledalo le zadnje kolo, sam pa sem se komaj skobacal na prehoden teren. Štirikolesniki (quadi) so si preko te ovire pomagali z vitli. Nekemu Nemcu sem pomagal spraviti motor preko močvirja, potem je pa on pomagal še meni. Po nekaj km sem izgubil sled in se vrnil nekaj km nazaj. Prikazal se je Švicar na Aprili-i, ki sem mu potem sledil do cilja. Vozil je peklenski tempo, jaz pa sem mu tesno sledil. To se je seveda poznalo na uvrstitvi. Dosegel sem 15. čas in se skupno povzpel na 33. mesto.

6.ETAPA
Štartam v vlažno in blatno jutro. Vse okrog nas je bilo blata v izobilju in spet smo prečkali skoraj neprehodno močvirje. Pred mano se je v blatno lužo prevrnil štirikolesnik in voznika pokopal pod sabo. Na pomoč smo priskočili trije tekmovalci in ga izvlekli izpod njegovega vozila. Drug voznik štirikolesnika je z vitlom spravil prvega nazaj na kolesa. Ostala sva dva motorista in sva si skupaj pomagala spraviti motorja skozi močvirje. Naključje je hotelo, da sva v močvirju bila znanca od včeraj. Pri prečkanju močvirja je bil samo ozek pas trdega terena, tako da sem sam gazil do pasu v blatu in vodi in sem se dvakrat pokril z lastnim motorjem. Brez pomoči ne bi zmogel tega prehoda. Takoj za tem močvirjem je na hribčku bila kontrolna točka. Možakarja sem vprašal, koliko voznikov je šlo že mimo. Odgovoril je, da le 12 in od tega 4 štirikolesniki. Ves vesel sem nadaljeval z vožnjo po etapi, saj sem vedel, da se mi nasmiha dober rezultat. Ker pa ne sme biti vse enostavno, sem pri prečkanju reke spet zalil motor. Sledila je ura prisilnega počitka in servisiranja oranže. Na srečo mi je prvi naslednji motorist posodil ključ za svečko. Izgubil sem cca. 1 uro časa. Tudi motor ni in ni hotel vžgati. Spet sem skupaj prišel s Švicarjem na Aprili-i, vendar sem naredil preveč napak, da bi mu lahko sledil. Kljub vsemu rezultat dneva ni bil slab. Skupno sem se povzpel na 23. mesto.

7.ETAPA
Posebnost 7. etape je bil skupinski štart, po 20 vozil naenkrat v 10 minutnih presledkih. Štartal sem v drugi skupini motoristov, Švicar pa v prvi. Na štartu sem malo zaspal, vendar sem že ob koncu ravnine bil med prvih 10 v skupini. Nadaljevali smo z živčno vožnjo in tekmovali kot na kakšni motokros tekmi. Kmalu se nas je trojica odlepila od ostale skupine, ki pa nas je hitro ujela, saj smo prišli do točke, ko je bilo potrebno za navigacijo uporabiti kompas. Na tistem mestu smo krožili v krogu cca. 5 minut ali več, da smo odkrili pravo pot za nadaljevanje etape. Vozili smo 2 kroga po 50 km. Ves čas etape je rahlo deževalo, na nekaterih delih pa so bile prave plohe. Blata je bilo za izvoz. Po prvem krogu sem dolil gorivo, saj nisem želel ostati na terenu. Tudi prečkanje rek sem uspešno izpeljal. V drugem krogu sem polovil že nekaj tekmovalcev, ki so štartali v prvi skupini. Tudi sam sem imel nekaj težav, saj sem padel v dve luknji. Ena je bila na vojaškem poligonu, druga pa v gozdu. Presrečen sem končal etapo in s tem reli Dresden – Wroclaw. Zadnje tri etape sem vozil praktično brez zavor. Ostri pesek je prehitro obrusil zavorne obloge.